Blefaroplastika: majhen poseg za velik učinek.

Dolgo sem razmišljala, ali naj grem na blefaroplastika ali ne. Veke so se mi začele povešati nekje po štiridesetem letu, ampak si nisem priznala, da me to moti. Govorila sem si, da je to normalen del staranja, da ni nič takega. A sem se zjutraj, ko sem se pogledala v ogledalo, vedno znova zalotila, kako vlečem kožo navzgor in si predstavljam, kako bi bilo, če bi bilo spet malo bolj ‘odprto’.

Poleg videza me je začelo motiti tudi to, da sem imela občutek težkih oči, predvsem zvečer. Ličenje je postalo skoraj nemogoče, saj se je senčilo vedno zabrisalo, ker se je zgornja veka prekrivala čez gibljivi del. Takrat sem se odločila, da grem na posvet.

Zdravnica mi je vse lepo razložila, kako poteka blefaroplastika, kakšni so rezultati, okrevanje, morebitna tveganja. Pomembno mi je bilo, da ne bo pretirano, da ne bom na koncu izgledala ‘umetna’. Hotela sem samo bolj svež in spočit videz.

Operacija je potekala hitro, pod lokalno anestezijo. Iskreno povedano, me je bilo bolj strah kot je bilo dejansko neprijetno. Po nekaj dneh so mi odstranili šive, podplutbe so se lepo umirile in jaz sem prvič po dolgem času videla svoje oči tako, kot sem jih poznala iz mladosti.

Danes, nekaj mesecev po posegu, si rečem: zakaj nisem tega naredila prej? Blefaroplastika mi je povrnila samozavest, lažje se naličim, oči niso več utrujene in obraz je videti bolj odprt. Pa ne zato, ker bi hotela izgledati mlajša, ampak ker zdaj spet izgledam tako, kot se počutim.  

To ni bila lepotna muha, to je bila odločitev zase. In ena boljših, kar sem jih sprejela v zadnjih letih.

Kar me je najbolj presenetilo, je bilo, koliko ljudi mi je reklo, da izgledam bolj spočito, a nihče ni točno vedel, kaj sem spremenila. To je bil znak, da je rezultat naraven. Danes lahko brez težav priporočam blefaroplastika vsakomur, ki razmišlja o njej. Čeprav gre za majhen poseg, je učinek res velik.